Nedeljsko jutro prebuja se
No, v nedeljo zjutraj sem se zbudil,
glava je bolela, kakorkoli sem jo obrnil.
In pivo za zajtrk slabo ni bilo,
in tako je še eno za posladek mu sledilo.
Nato prebrskal sem omaro z oblačili
in le našel eno najbolj čisto od umazanih srajc.
Nato umil sem si obraz, počesal še lase,
se opotekel po stopnicah dol, da videl bi, kam dan gre.
Prejšnjo noč opil sem svoje misli
krive bile so cigarete in izbrane pesmi.
Vseeno prižgal sem svojo prvo
in gledal otroka, kako v igri brca konzervo.
Nato prečkal sem cesto
in ujel nedeljski vonj tujega ocvrtega piščanca.
In Gospod, to poneslo me je nazaj k nečemu, kar izgubil sem,
nekje, nekako na svoji poti.
Na pločniku nedeljskega jutra,
želim si Gospod, da zadet bi bil.
Ker v nedelji nekaj je,
kar osamljenega dela te.
In nič drugega smrti ni podobno,
nič pol tako samotno,
kot zven pločnika v spečem mestu.
In nedeljsko jutro prebuja se.
V parku videl sem očeta,
zibal je smehljajočo se deklico.
In postal sem ob nedeljski šoli,
prisluhnil pesmim, ki so jih peli.
Nato po ulici sem se namenil
in osamljen zvonec je zazvonil daleč stran nekje,
odmeval je po vsem kanjonu,
kot zbledele sanje včerajšnjega dne.