Nedeljsko jutro se budi
Sem se zbudil v nedeljo zjutraj
in nisem vedel, kam bi z glavo, da bi nehala boleti.
Tisti pir za zajtrk je bil kar okej,
pa sem spil še enega za okus.
Potem sem brskal po omari, iskal cunje,
smrdeča srajca? V redu bo.
Ko splahnil sem ta fris, se počesal,
sem opotekel po stopnicah se v nov dan.
Um sem si zakadil noč poprej
s čiki in svojim izborom pesmi.
Prižgem prvega in gledam otroka
s pločevinko, brca jo po cesti.
In potem sem šel čez cesto,
ujel nedeljski vonj, nekdo cvre piščanca.
O Bog, spomnil me je na nekaj, kar sem izgubil,
nekako in nekje na svoji poti.
Na pločniku v nedeljo zjutraj
sem res želel si bit zadet.
Ker je nekaj na nedelji,
kar sili to telo osamljeno trpet.
Nič, kar ne umira,
pol tako osamljeno ne zveni
kot speči mestni pločnik,
ko nedeljsko jutro se budi.
V parku videl sem očeta
z veselo hčerkico, ki jo je gugal.
In ob nedeljski šoli postal,
pesmi so peli in sem poslušal.
Ko sem šel dol po ulici
je klical osamljeni zvon nekje daleč proč
in odmeval po soteski,
kot tiste moje izginjajoče sanje od nekoč.